Zavestna vzgoja v tem času in prostoru že nekaj časa orje ledino in zajema tako pristop sočutne vzgoje, povezovalnega starševstva, nenasilne komunikacije, ljubečih odnosov, rahločutnega starševstva, intuitivne vzgoje ipd. Vsak človek, ki je kdaj oral ledino, je bil (dokler se pristop ni vsaj približno uveljavil) za druge pretežno čudaški, čuden, neprilagojen, morda je bil preveč preprost ali pa je preveč kompliciral, nikoli pa ni ustrezal večini in se ni skladal s prevladujočim utripom družbe.
Ko se lotimo novih pristopov v svojem (družinskem, družbenem) okolju se je vredno zavedati, da z novimi načini delovanja v resnici postavljamo nove temelje. Zavedanje, da postavljamo (povsem) novo okolje za odraščanje svojih otrok, naj nas spodbudi, da se vedno znova vračamo vase in v svoje občutke, iz katerih izhajamo pri vzgoji svojih otrok, ter opustimo primerjanje svoje družine z drugimi družinami. Primerjanje različnih pristopov običajno prebudi kar nekaj občutkov dvoma vase in v svoje občutke. Primerjanje še nikoli ni obrodilo pravih sadov, razen v primeru ko se znamo soočiti z občutki, ki privrejo na plan.
Ko sem razmišljala, zakaj se večina mamic oz. staršev na neki točki sprašuje, ali bo njihov bolj ljubeč, bolj rahločuten pristop na dolgi rok sploh prinesel želene učinke ali pa se sprašuje, če sploh delajo (kaj) prav, sem ugotovila, da se večina zavestnih staršev ne zaveda, kako veliko delo so v resnici že naredili, poleg tega pa pozabljamo, da je zavestna vzgoja, tako kot osebna rast in zavesten način življenja predvsem proces in pot, ki se iz dneva v dan razvija in izpopolnjuje. Zavestna vzgoja je način delovanja in bivanja, in dokler tega ne usvojimo dodobra, imamo lahko občutek, da zavesten pristop sploh ne deluje. Če bi rahločuten pristop deloval, bi za posledico prej ali slej pričakovali bolj umirjene družinske odnose, pa vendar pogosto temu ni tako – ali pa vsaj ne tako hitro.
V sklopu te dileme bom v naslednjih objavah podrobneje predstavila 12 vzrokov, s katerimi bom bolj konkretno razložila, zakaj se zavestni starši soočamo z občutkom, da sočutna vzgoja v praksi ne deluje – pa v resnici to sploh ni res.
1. Zavestne vzgoje se učimo iz nule
Ko se nečesa učimo iz nule, to pomeni, da pred seboj nimamo trdnih temeljev – ne osebnih, ne družinskih, ne družbenih. Učenje in usvajanje novega znanje ter preizkušanje le tega v praksi, terja svoj čas in veliko poguma. Zavestna vzgoja oz. ljubečega zavestnega pristopa vzgajanja otrok in bivanja na splošno se šele učimo, saj so le redki starši to zmogli pri prejšnjih generacijah.
Ko se učimo novih znanj in usvajamo nove veščine, se počutimo kot v prvem razredu, ko si rabimo zapomniti črke in številke in iz njih pričeti sestavljati besede in račune. Ni lahko, a dve leti iz dneva v dan pridobivamo temeljno znanje, ki je kot odskočna deska za nadaljnje izzive. Bolj ko imamo trdne temelje, bolj znamo povezati posamezne koščke med seboj, sčasoma pa tudi bolj zaupamo vase in v svoje odločitve, v primeru naše dileme bolj zaupamo v naše ljubeče, sočutne in zavestne pristope k vzgoji.
2. Učimo se iz napak
Ker imamo majave temelje ali pa postavljamo povsem nov okvir vzgajanja svojih otrok v primerjavi s prejšnjo generacijo, na začetku predvsem raziskujemo in preizkušamo ter se učimo iz lastnih napak. Ker pri usvajanju novega znanja in integraciji le tega v prakso delamo napake, lahko mi sami in drugi opazijo predvsem to – naše napake, ne pa našega poguma, truda in notranjega dela – ki ga nihče v resnici ne vidi, pogosto pa ga tudi sami ne cenimo, ker nima prav prijemljivih rezultatov.
Učenje na napakah je proces, ki nas korak za korakom vodi do bolj zavestnih odločitev, odzivov in rahločutnega delovanja. Osebni procesi so intimni del osebne rasti, ki jih drugi večinoma ne poznajo. Čeprav v sebi vemo, da so napake del osebne rasti (in da nihče ni in ne bo popoln), se zaradi občutka obupa, ko se v njih znajdemo znova in znova, sprašujemo, ali ima ves trud sploh kakšen smisel.
Napake so dovoljene in so odlični učni poligon za rast in razvoj. Vsaka napaka je svetla točka razvoja, če smo se iz nje pripravljeni učiti. Ko spoznamo, da smo naredili napako, imamo vsaj dve možnosti: Ali se vdamo obupu in samopomilovanju ali pa pogledamo napaki v oči – kaj se je zgodilo, od kod prihaja naš čustveni naboj in zakaj reagiramo tako čustveno, ter prepoznamo, kaj lahko naslednjič naredimo drugače – bolj zavestno, morda bolj aktivno.
3. Zavestna vzgoja se vedno prepleta z osebno rastjo in delom na sebi
Zavestna vzgoja gre z roko v roki z osebno rastjo in delom na sebi (v sebi), kar od staršev zahteva kar nekaj časa, energije, vztrajnosti in volje. Osebna rast zahteva reprogramiranje svojih podzavestnih vzorcev na vseh nivojih – fizičnih navad, osebnih prepričanj, čustvenih odzivov, energijskih omejitev, kar pomeni, da se takrat rušijo temelji, ki so bili postavljeni v času našega otroštva, odraščanja in odraslega življenja.
Čas notranjih sprememb je čas pretresov in kaosa, takrat se vse maje. To je en od ključnih razlogov, da imamo občutek, da se naš trud nikoli zares ne povrne in da kljub osebnim spremembam ni želenih učinkov, torej da zavestni pristopi pri otrocih ne delujejo, še posebej pa ne takoj (kar si starši pogosto želimo). Konec koncev otroci čutijo potrese znotraj nas in jih znajo zelo dobro odigrati skozi svoje obnašanje in razpoloženje.
Preoblikovanje načina razmišljanja in delovanja na ven izgleda kot potres ali kaos in to lahko traja kar nekaj časa (več let), vse dokler se ponovno ne vzpostavi ravnotežje v nas samih. Temelji so takrat postavljeni na novo, zaupanje vase je globlje, osebna moč pa se širi v vse odnose.
Na področju vzgoje otrok nam pogosto odnos otrok do nas in odnos otrok do sveta kaže, kako dobro nam gre na tej poti. Otroci so ogledalo naše osebne rasti, in če jim prisluhnemo, lahko situacije izkoristimo za še globlje osebne premike nezavednega v zavestno delovanje.
4. Kolikor imam rad/a sebe, toliko ljubezni lahko dam naprej
Ljubeči in sočutni smo lahko do svojega otroka in do drugih ljudi toliko kolikor zmoremo dati ljubezni sami sebi. Če je naša časa ljubezni do sebe bolj prazna, bomo težje iskreno podprli svoje otroke ali pa se bomo pri tem še bolj izčrpali.
Ves čas moramo skrbeti za svoje dobro počutje. Otroci bodo veliko boljše, ko bomo starši dobro. Kadar starši ne poskrbimo za svoje zdravje in dobro voljo, hodimo naokoli izčrpani, naši čustveni odzivi pa hitro postanejo avtomatski, saj delujemo pretežno iz nezavednega dela sebe. Ker spregledamo skrb zase, v sebi nevede ustvarjamo kaos in stres, poleg tega se ne otresemo dnevnega stresa, zato sčasoma dobimo občutek, da je naš trud zaman.
Kakršen koli trud v smer zavestnega bivanja in rahločutne vzgoje je vsekakor poplačan. Vsak trud in poskus se sešteva in korak za korakom sledimo zavestnemu ustvarjanju v praksi. To je tisto, kar največ šteje.
Ker se otroci učijo preko zgleda in ker jih v resnici vzgajamo z energijo, rabimo na vseh nivojih (fizično, čustveno, mentalno, energijsko) najprej poskrbeti zase in napolniti svoj rezervoar energije, da bomo sploh imeli osnovo, iz katere zmoremo dati razumevanje in pristen čas svojim otrokom. Počasi postopoma lahko tudi mama majhnih otrok dobi košček dneva zase. Vem, da je težko, a ko postaviš prioriteto, najdeš priložnosti za spremembe. Veliko se da narediti tudi ob skrbi za otroke, le kakšne finte je potrebno poznati.
Naše reakcije pri skrbi za otroke so ogledalo nam samim, iz katerih se lahko naučimo prepoznati, kdaj je naš rezervoar energije dovolj poln in kdaj izpraznjen.
* * *
Po drugi strani pa lahko po svojih ljubečih in sočutnih odzivih prepoznamo, koliko ljubezni že nosimo v sebi, da zmoremo tako potrpežljivo in suvereno sobivati z otroki (in s partnerjem) iz dneva v dan izzivom navkljub. Prepoznajmo to!
5. Razkorak med starimi načini vzgajanja in zavestnim pristopom je ogromen
En od ključnih razlogov da imamo občutek, da sočutna vzgoja ne deluje, pa najdemo v prepadu med starimi in novimi pristopi k življenju, vzgoji in odnosom. Večinoma smo bili vzgojeni na način, ki ni enak temu kar želimo in čutimo da bi radi dali svojim otrokom.
V času našega odraščanja so v družbi (še bolj kot danes) prevladovali avtoritativnost, permisivnost, kaznovanje, ignoriranje, prevlada, ustrahovanje, tekmovalnost, ukazovanje, ozmerjanje, primerjanje z drugimi, fizično in psihično nasilje, prepuščenost ulici, zanemarjanje razvoja otrok, trdo delo, čustvena hladnost ali brezbrižnost in podobno.
Zadnjih nekaj let je osveščenost o pomenu takšnih pristopov višja, staršev, ki postavljajo temelje zavestne vzgoje pa je (upam da) vedno več. A to ni način, s katerim bi mi sami odraščali in ki bi bil v družbi sprejet in priznan.
Prepad med enim in drugim pristopom je tako globok, da se včasih starši, ki utirajo pot novemu, resno vprašajo, če so nori oni ali so nori stari, tradicionalni pristopi.
Le pogumno in vztrajno delujmo po svojem občutku, ki nas bo vedno peljal na pravo pot. Enkrat v ljubeče rešitve, drugič v soočenje s podzavestnimi vzorci, tretjič v ravnotežje in harmonijo.
6. Obdobje kaosa
Vsem prvim petim točkam (o katerih sem pisala v prejšnjih objavah) je skupno dejstvo, da se človek v obdobju osebne preobrazbe znajde v obdobju kaosa.
Po eni strani se ob vzgoji svojih otrok učimo delovati bolj sočutno in suvereno ter preizkušamo nove načine in iščemo nove rešitve za številne družinske izzive, hkrati pa se odvajamo od vseh tistih načinov, ki so nam poznani iz našega otroštva in za katere imamo občutek, da ne delujejo za našega otroka ali pa niso delovali za nas, ko smo bili mi majhni. Tudi odvisnik, ki preneha jesti čokolado ali kaditi cigarete, se znajde v obdobju krize, ko je na preizkušnji med vračanjem k starim navadam in ohranjanjem volje za dejansko spremembo in utrjevanjem novih odločitev.
Starši pogosto pozabimo, da je kaos sestavni del menjave “sistema”. Vsaka menjava sistema, pa naj bo to v službi ali v osebnem življenju, npr. sistem vrednot, osebnih prepričanj, nezavednih vzorcev, v času transformacije potuje tudi skozi kaotično obdobje. V tem času imamo občutek, da nič ne deluje, in bi se najraje vrnili na stare tire, saj nam stari vzorci in odzivi prinašajo vsaj navidezni občutek varnosti.
Ko se zavedamo, da potujemo skozi obdobje transformacije, nam vedenje, da je le ta pogosto tudi kaotična, lahko prišpara marsikateri občutek krivde, nezadovoljstva, razočaranja in nemoči. Ko poznamo procese osebne preobrazbe, ki jih zavestna vzgoja zahteva od staršev, in se prenehamo upirati kaosu (ki je sestavni del velikih sprememb), lahko postane vsakdanje življenje kljub kaosu tudi bolj umirjeno.
7. Pot iz obupa
Ko se (nevede) znajdemo v obdobju kaosa, smo v določenih trenutkih ali obdobjih lahko (izjemno) obupani. Obup je z vidika osebne rasti dobra odskočna deska, saj to pomeni, da slabše ne more biti več, predvsem pa da smo uspeli spustiti določena pričakovanja (do sebe, do drugih) in nadzor nad situacijo; to pomeni da smo se predali situaciji in se ji ne upiramo več.
V trenutku obupa v sebi čutimo popolno nemoč, kar nam omogoča, da se ne ukvarjamo več s svojimi (iluzornimi) prepričanji, mnenji in idejami o tem, kako bi morali biti. Občutek kaosa in nereda, ko se nam podira svet, sočasno pa se nam niti najmanj ne sanja, kako bomo vse postavili na novo, je izjemno naporen za zdržat, a je sestavni del preobrazbe in zato nujen za nove konkretne osebne premike in odločitve.
Običajno sočasno potekata oba procesa, saj postopoma rušimo notranje omejitve in boleče spomine svojega otroštva in odraščanja, hkrati pa že soustvarjamo nove odzive, nove poglede in nove načine, s katerimi smo bolj pomirjeni in v njih čutimo več harmonije. Čas spreminjanja, ko nismo več, kar smo bili, ne vemo pa še točno, kdo postajamo, je čas lovljenja ravnotežja med nezavednim delovanjem in zavestnim ustvarjanjem.
Obup in pot iz njega je del osebne poti, skozi katero se naučimo sprejemati prave odločitve zase in dejansko v svojem življenju narediti spremembe – tudi tiste, ki drugim ljudem morda niso najbolj všeč, zase pa čutimo, da nas še kako podpirajo.
V najtežjih trenutkih si je dobro (in ima izjemno vrednost) poiskati pomoč. Vsega pač ne moremo narediti sami. Ljudje, ki so že večkrat našli pot iz obupa, so nam lahko v podporo in pomoč. Ne da bi mi ponavljali njihove korake (ker naša pot bo vedno drugačna od njihove), a bolj razumeli bojo našo stisko kot marsikdo drug in zares bojo prisluhnili naši zgodbi. Že samo pristen pogovor brez mnenj in sodb sogovornika je izjemno darilo samemu sebi.
* * *
Ko se sama kdaj znajdeš v stiski in ne najdeš poti naprej, te vabim na souling terapijo, ki je kombinacija energijske podpore, intuitivnega vodenja skozi stisko (intuicija me vodi, da najdem način, ki ustreza tebi, da zmoreš iti preko težkih občutkov), čustvenega odklepanja, branja akaških zapisov ter coachinga (kateri konkretni koraki so potrebni za spremembo v vsakdanjem življenju).
S številnimi preizkušnjami in zavestnim delom dan za dnem sem odklenila svoj skriti potencial – podpreti človeka, da preseže notranjo stisko in pozdravi svojo travmo ter zaživi sebe na nov, bolj svoj način. Vredno je podariti po-moč sebi. In vsaka mama si to še kako zasluži – že zato, ker je mama 24 ur na dan.