Vsak otrok je v svojem jedru vreden ljubezni. Že samo s svojim obstojem je vreden brezpogojne ljubezni. To je naše naravno stanje – ljubezen, radost, obilje, povezanost, sočutje, na katerega med odraščanjem ne le pozabimo, ampak se od njega vedno bolj oddaljujemo, včasih celo v takšni meri, da imamo občutek, da si ljubezni sploh ne zaslužimo.
Večinoma smo odraščali v razmerah, kjer čas ni bil preveč naklonjen negovanju pristne ljubezni. Naši starši so otroci staršev, ki so doživljali vojno in z njo povezanimi zlorabami, nasiljem, ustrahovanjem in notranjimi stiskami, iskali so vire za osnovno fizično preživetje, morda so bili oddani v rejništvo, morda so njihovi starši umrli v njihovi rani mladosti, vzgoja je bila izrazito avtoritarna (četudi so nekatere matere uspele le to vsaj malo omehčati). V takšnih okoliščinah je temelj zaupanja vase porušen, preplavljen si z občutki (neizogibne) nevarnosti in takrat travma nadvlada notranjemu miru. To je po vsej verjetnosti tudi izhodišče tvojih staršev.
Že naši starši so imeli porušene temelje varnosti, miru, lastne moči in radosti, verjetno še veliko bolj kot ti in jaz. V želji po povrnitvi temeljev in naravnega stanja ljubezni in harmonije v svoje življenje ne kaži s prsti na svoje starše z obsodbami, kaj so naredili in česa niso. Za tvojo pomiritev ni pomembno v kolikšni meri tvoji starši prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje (morda jo pa še bojo, odgovornost jim nikamor ne bo ušla!). Zate je – če si res želiš pomiriti sebe in svojega notranjega otroka ter končno zaživeti bolj sproščeno – bolj ključno vprašanje, ali zmoreš ti sama (i)zbrati moč in pogum – zase? Obsojanje svojih staršev te ne vodi v notranji mir, ampak rodi še več obsojanja.
Kadar je tvoj osnovni temelj zaupanja v ljubezen porušen, izgubiš stik s seboj, s svojimi pristnimi občutki, potrebami in željami. Kot otrok si naložiš bremena svojih staršev (iz ljubezni do njih da bodo oni manj trpeli), pri tem pa prične tvoja ljubezen do sebe ugašati. Zdaj verjetno že razumeš, zakaj je ugasnil vir moči in veselja v tvojih starših, in zakaj je ta vir tudi v tebi morda slaboten. Kadarkoli se soočaš z napetostmi, stiskami, bolečinami, razočaranji, krizami … globoko v sebi doživljaš lastne porušene temelje.
Spoznanje, da ne moreš računati na svoje starše, da bojo popravili svojo škodo (četudi si ti to še kako želiš), te lahko zelo razočara. Po drugi strani pa ti spoznanje, da nisi ti sama kriva za doživljanje zavrnitve, nesprejetosti, nevrednosti, zapuščenosti, pomanjkanja zaščite, nemoči, neljubljenosti … lahko prinese olajšanje. Če si dovoliš, se lahko z zmanjšanjem obsojanja prične proces žalovanja. Prej kot si priznaš in sprejmeš to resnico – da tvoja mami ni znala in ni zmogla dati tebi točno tistega, po čemer si najbolj hrepenela, torej ni uspela zadovoljiti tvojih potreb v takšni meri kot si ti to potrebovala – prej si dovoliš začutiti žalost, v procesu žalovanja pa lahko spustiš željo po vsemogočnih (popolnih) starših in tvoja notranja pričakovanja do njih. Ko odžaluješ svoje razočaranje (npr. da te je mama pustila na cedilu) in izgubo (npr. da se ne moreš zanesti na svojo mamo), lažje žaluješ in sprejmeš usodo svoje mame in drugih žensk. Zdaj morda lažje razumeš, zakaj je tako dragoceno najprej poskrbi zase – da boš iz polnega vrelca (miru, ljubezni, sočutja, varnosti) lahko zares poskrbela za druge.
Ko si sama sebi »dovolj dobra mati«, osvobodiš tako sebe kot svoje najbližje (partnerja, otroke). Namesto obsojanja lahko izbereš odpuščanje, ki ga pogosto jemljemo kot pasivno dejanje, v resnici pa je odpuščanje sebi (in vračanje odgovornosti tistemu, ki mu pripada) izjemno močan in aktiven proces, ki končno v življenje prinese več radosti in občutek lastne vrednosti. Vrne te k temeljem, ki si jih vsak od nas zasluži.
Pripis: V situacijah, ko gre za travme, zlorabe, odvisnosti, toksični odnosi z manipulativnimi prijemi in podobno, priporočam individualno delo z izbranim strokovnjakom, ki te lahko podpre. V svoji najtežji preizkušnji do sedaj sem sama pet mesecev sodelovala s tremi osebami (z različnih področij) hkrati, saj je vsak prispeval svoj košček v mozaik mojega izziva. Tako je bilo celjenje hitrejše in veliko bolj celovito.