Ženske pri partnerju iščemo vse tisto, kar nam naši starši niso znali ali zmogli dati. Ženska vede ali nevede od njega pričakuje, da bo zapolnil to notranjo praznino, in ko tega ne zna storiti na način, ki bi nam ustrezal, je ženska razočarana in jezna. Partnerski odnos se počasi rahlja, saj nezadovoljstvo vedno globlje posega v pričakovanja po zapolnitvi “tega, kar mi manjka”. Ženska si želi, da bi jo partner razumel, jo začutil, slišal, opazil. To je vse dobro in medsebojno izkazovanje ljubezni je čudovito, a novi odnosi ne temeljijo več na pričakovanjih do partnerja, da na vsak način partner usliši naše notranje potrebe in nezavedne prošnje. Novi odnosi temeljijo na preobražanju samega sebe tako, da znata ženska in moški vsak zase najti moč v sebi in se napolniti z ljubeznijo do sebe. Ženska lahko preobrazi tisto, kar v njeni energiji ni uravnoteženo, da kot bolj zavestna vzpostavi most za globlje in pristno povezovanje s partnerjem. Ženska navznoter, v svoji energiji vzpostavlja harmonijo, ki ji vedno bolj prinaša notranje zadovoljstvo, občutek pripadnosti in radosti. Ženska v stiku s svojim srcem vzpostavi povezavo z božansko iskro v sebi in tako sčasoma preneha pogrešati vse to, kar je očitala svojim staršem in partnerju. V srcu najde izpolnitev in tisti stik, po katerem je v resnici vedno hrepenela.

To ne pomeni, da moški nima nobene vloge v partnerskem odnosu. Moški lahko ženski, ki se prebuja v svet srca in pristnosti, sledi na čisto svoj način. Lahko se prebuja skupaj z njo, lahko šele (mnogo) kasneje. A kot ženska čutim, da v prvi vrsti podpiram ženske (in ne moških) na poti do zaveste ženske, ki v partnerski odnos (v)stopa iz srca.